Kmalu…

Varnost in prostor za žensko naravo

intimna fotografija ženske
Naša ženska narava rabi prostor, da pokuka na plano in varnost, da se dvigne iz globin in se pokaže taka, kot je.

Zaupanje v to, da je prostor za njo tam, kamor prihaja. Če ne se bo raje še malo potuhnila tam, kjer ji nihče nič ne more.

Notranje “čarovnice”, ženske ki smo bile skozi življenja so namreč na svoji koži izkusile kako nevaren in ogrožujoč je lahko svet. Seveda nobena od nas noče tvegati ponovnega obglavljenja, javne osramotitve, izobčenja. Vse to so nezavedni strahovi v nas, ki nam potem preprečujejo pokazati celo sebe svetu. Pa ko je ta “cela jaz” tako nedolžna stvarca. Ampak naše izkušnje, kolektivne izkušnje žensk so take in tako pač delujejo.

Mogoče moški tega ne morejo razumeti, ne vem. Verjetno ne čutijo tega v sebi. Me pa vse vemo v čem je stvar, a ne… Pa se lahko kaže samo s tem, da nam veliko pomeni, da smo lepe za druge in da smo tiho, ko imamo nekaj za povedati, ker ne najdemo pravega trenutka, v besedo pa nočemo skakati.

“Pridnost” sega globoko…

V družbi, kjer je deviška mati nek ideal in simbol ženskosti za divjo, čutno in brezkompromisno babo pač ni veliko prostora in je potlačena v nezavedno, od koder deluje kot divja zver, skače ven tam, kjer dobi prostor, na najbolj sprevržene in destruktivne načine… No, energije se obračajo in vedno več prostora se dela za vse vidike ženske. Me smo tiste, ki podpiramo druga drugo, ki delamo prostor zase in ostale ženske, ki moramo same sebi dati občutek varnosti, me smo tiste, na katere smo čakale in čas je zdaj. Za vse kar smo. Če bi morale biti drugačne, bi bile. Narava se ne moti. Bog se ne moti, hotela te je tako, kot si. Tukaj in zdaj. Zato da se zdaj lahko osvobodiš, ko je prostor odprt in si varna, zato da končno zaplešeš božanski ples svoje duše, ki se ti odkriva v tem življenju.

Nikoli prej ženske niso bile tako varne izraziti se, biti to, kar so, obogatene z vsemi izkušnjami in vedenji vseh življenj pred tem.

Nisi samo ti, ki si tu. Ob tebi so generacije žensk, ki so te rodile. Ob tebi so vse tvoje mame vseh tvojih utelešenj pred tem. Vse ženske, ki so kdaj hodile po tem planetu. In vse, ki hodimo zdaj. Skupaj smo v tem.

In zato ljubim fotografiranje žensk, ker je tvoje odpiranje tudi moje odpiranje in tvoje osvobajanje tudi moje. Skupaj smo v tem.

no comments
Add a comment...

Your email is never published or shared. Required fields are marked *

Narava je ženska… tudi tista znotraj nas rabi negovanje

Narava… zunaj in znotraj, kako se mi je lepo poklopilo, ko sem začela razmišljati o tem.

intimna fotografija ženske

Ne samo, da smo del narave, mi smo narava. Toliko, kot je ljuba in dragocena ta zunaj, je dragocena tudi ta znotraj. Kakšne pokrajine se raztezajo v nas? Ali ni ljubezen, ki jo čutim do narave zunaj, močna toliko, kot je močna ljubezen do narave znotraj?

Kako bi bilo, če bi v svojem življenju naredila prostor, da vsa moja notranja pokrajina živi in diha svobodno, brez tlačenja pokrajin s postavljanjem svetišč na napačnih mestih, ki jih je določil nekdo drug? Naj bo to strah, vzorci, družba, ki sledi bogovom, ki jih narava ne časti… Kako bi bilo, če bi znotraj sebe živela svobodno, čisto svobodno, cela jaz? Uaaau. Ali ni to misel, ob kateri se vdihne malo globje, ker diha celo moje bitje, ne samo telo? Vdih, izdih, jaz sem več, kot to telo, ta um, to življenje.

Kaj vse hoče živeti skozi mene, pa rabi svoj prostor? Kaj vse lahko odprem v sebi, da svež veter zapiha skozi te notranje pokrajine? Da prinese nova semena, da se ustvarijo nove poti za vodo, ki bo oživila trdo zemljo, zmehčala tla, da bo skozi lahko iz središča zemlje pritekla nova moč, Nje, ki me ljubi in vzdržuje in živi skozi mene.

Mi smo narava. Ne moreš zares ljubiti narave, ne da bi ljubil tudi samega sebe.

Ali ste že slišali izrek: Teach what you most need to learn? Uči tisto, kar se moraš sam najbolj naučiti. To je dejansko moja občutljiva točka, ta notranja narava, ki sem jo v preteklosti, v svoji omejenosti in ranjenosti tako zelo potlačila, da je bila skoraj opustošena.

Še predobro poznam notranje opustošenje, v katerem živi tako zelo veliko ljudi. Ko sem začela zalivati svoje vrtove, ko sem se odpravila na potovanje junakinje k svojem izviru, se je zame vse spremenilo. Ampak vedno in do konca življenja bo tako, da bo zame najpomembneje to spoznavanje, zalivanje lastne narave, ustvarjanje prostora zanjo in skozi to tudi za vso naravo tega sveta, vsega kar obstaja.

Od tu moja strast do notranjih raziskovanj. Po srcu sem potovalka. Tako sem odgovorila v prvem razredu na vprašanje kaj bom, ko bom velika. Jaz bom potovala. Nisem vedela, da bodo ta potovanja tako zelo notranja in neomejena s prostorom in časom. Od tu, iz neskončnih pokrajin, ki jih ponuja življenje, moje srce čuti za druge in od tu držim prostor za druge, ki si želijo zadihati, raziskati, začutiti malo več sebe.

Ko sem našla svoj izvir, sem našla tudi svoj dar.

To, da za ženske naredim prostor, v katerem lahko v kratkem času same začutijo svoje notranje pokrajine, ki morda nimajo toliko svetlobe, kot bi želele, je moj dar svetu, ta trenutek. Tako narava pleše skozi mene, ta trenutek.

Kako vem, da je temu tako? Ker sem v trenutku, ko se dogaja ta čarobni proces, najbolj živa in moje srce kar prekipeva in se razliva čez robove svojega fizičnega prostora. Takrat najbolj srčno služim nečemu večjemu od mene same. Takrat diham za naravo ženske pred sabo, takrat ji dam najboljše, kar v tistem trenutku imam. Pa to ni nekaj o čemer bi razmišljala, zgodi se samo od sebe, ko odpreva prostor za najino notranjo naravo, da se odpre, pokaže in zaživi. Energija sama ve kam mora iti, kje je potrebna. In tja se steče, tam napolni skrite vodnjake, za katere morda niti ne vemo. Morda so bili zapuščeni že dolgo, dolgo nazaj, mogoče takrat, ko nam je mami prvič rekla, da pridne punčke sedijo z nogami skupaj in da moramo ubogati  in biti tiho, ker imajo starejši vedno prav in smo začutile, da smo vredne toliko, kot smo všečne drugim. Zato je ta proces vedno vsaj zelo prijeten, velikokrat pa zdravilen in osvobajajoč.

Kako tvoja ženska narava živi skozi tebe?

Ji narediš prostor, jo neguješ in zalivaš nove poganjke? Ji dovoliš njeno divjost in unikatnost, ali jo tlačiš v okvirje gredic prepričanj, vzorcev, ki niso tvoji?

Bi jo rada raziskala, spoznala, osvobodila še malo bolj? Pridi, fotografiraj se z mano! Zaplešiva skozi te notranje pokrajine, ki se bodo razodevale kot v kaki disnejevi risanki, ko junaki zapojejo in se zunanji svet odpre v doživete notranje pokrajine.

Piši mi <3

 

no comments
Add a comment...

Your email is never published or shared. Required fields are marked *

Potovanje v globine ženske skozi fotografijo

Njeno potovanje… ki ni samo njeno.

Ženske potujemo ciklično. Dnevni cikel, tedenski cikel, lunin cikel, mesečni cikel, sezonski cikel, letni cikel, življenjski cikel… Udeležene smo v mnogih ciklih, ki se jih sploh ne zavedamo. Ves čas potujemo v spirali, nikoli več zares na isti točki, pa vendar se znova in znova vračamo k določenim temam, izkušnjam, učenjem, izzivom. Za vsako malo drugače, a vendarle imajo vse te izkušnje skupne točke. Vse so močne, vse nas peljejo globje in globje vase, vse so zelo neudobne, ko smo v njih, nas zaznamujejo in nas spremenijo. Pa še marsikaj. Močno je. In čisto subjektivno.

“Ja” sebi

Ko sva se prvič dobili za fotografiranje, mi je Jasna povedala, da si želi srečati svojo notranjo žensko, da je čisto moška in ženske sploh ne čuti in ne pozna. Vedela sem, da je to, kako jo vidim jaz ali drugi, čisto nepomembno, če tega ne vidi sama. Če tega ne začuti sama. Trajalo je, da je bila res pripravljena na ta korak, da je v trenutku navdihnjenega poguma rekla ja, preden bi si um premislil, ampak ko je ta JA prišel, je bilo pol dela že za njo. Ker ta JA je najtežji od vsega. Kaj vse je treba odvreči, da ga lahko rečeš… Kako zelo tvegan je. To ve samo ženska, ki je skočila v prepad, preden je znala leteti. In vsaka ve tudi to, kako potenten je ta JA.

Že s tem, ko ga izrečemo, dobimo toliko energije, ki se je prej nabirala v vseh tistih Nisem dovolj, Nisem to in to, Premalo sem, Preveč sem… Vse se sprosti z enim JA. In to zna biti naporno. Ker seveda pridejo zraven vsi dvomi, kar zaletijo se skozi vrata in vsi naenkrat udarijo v obraz. Ampak ko je JA enkrat zunaj, je tudi njegova moč in s temi dvomi se prvič do zdaj lahko soočiš, ne da bi jim pobegnila nazaj v luknjo. Osvoboditev je najlepši občutek in ko ga enkrat začutiš, lahko poletiš na njegovih krilih.

Ples z Življenjem

Tako da ja, fotošut z Jasno je bil eden najlepših fotošutov zame. Ne zato, ker je bila moja naloga tako pomembna, žensko spoznati s svojo notranjo žensko. To se vedno zgodi samo od sebe, to že vem, to je pikica na i. Ne, bilo je to, da sva odvrgli vso resnost in omejenost uma in se samo igrali. Zabavali, smejali, dali zgodbam, ki so se želele povedati, prosto pot. Bili sva tam, ampak nisva bili sami, življenje je delovalo skozi naju in risalo svoje zgodbe v objektiv. Midve sva samo plesali z njim. In si dali duška! Ganjena sem ko samo pomislim na to, kako srečo imam, da lahko to delam…

To poletje

fotografija ženske v gozdu

Sem bila zelo tiho. Nisem objavila nič ekstra pametnega, globokega. Nič svet spreminjajočega… Huh, ja, nek notranji pritisk je vsake toliko pokukal na plan in rekel – Martina, kaj delaš? Nekaj moraš dati ven. Moraš se oglasiti. Facebook je socialno omrežje, ti pa sploh nisi socialna. Vsi te bodo pozabili, zapustili.
No, pa vseeno ni bilo nič od mene. Ker v meni enostavno ni bilo besed. Za ven. Brez skrbi, da je moj notranji svet in svet, ki ga živim ravno tako lep in bogat, samo nisem čutila želje, da bi ga delila tako, kot včasih, v bistvu prav nisem imela besed. Zanimivo, a ne, da sem vmes enkrat prebrala, da tako to poletje čuti kar nekaj žensk. No, tudi tega mi ni bilo za napisat 😄

Prejšnji vikend sem šla na poti v Sežano v Triglavco. Če jo poznate ali ne in ne glede na to kako jo doživljate, zame je to poseben kraj, kjer se povežem sama s sabo, z Zemljo, z neskončnostjo, ki živi skozi obe. In ko sem odhajala iz nje, sem bila tako povezana, tako mirna, v tišini, ki pa je bila tako polna in zgovorna…

Ko hodiš po svetu kot del sveta, se z njim enostavno ni treba pogovarjati, ker je komunikacija sebe s sabo. Ni fore, da daš vmes besede.

Samo si, doživljaš in dihaš vse to. Kot ena igra stvarstva samega s sabo. Ne vem, meni je to tako totalno senzualen filing. Tišina, prisotnost, senzualnost, ma taka sem v bistvu to poletje kar se tiče facebooka. Sem povezana, sem prisotna, sem tiho in zelo prav mi je to. Nekako sem ves čas čutila, da bom s tem tednom počasi prihajala spet v biznis mode. Če to pri meni obstaja. Saj se želim spet malo bolj fokusirati, ne samo plavati s tokom poletja. Želim spet prebuditi strast do svojega izražanja skozi besede. Toliko čudovitih fotografij čaka nanje, jaz pa jih nisem imela in zato nisem delila niti fotografij. Ni fore, vem, ampak kaj vam bo samo fotografija, če pa ni zgodbe ob njej?

Želim se vrniti v te zgodbe, želim zaplesati z muzo pisanja, ki je odšla na počitnice še malo pred mano. In zdi se mi, da bo za to potrebna resna predaja temu namenu.

Kako lepo organsko se odvija spust v tišino in potem vzpon ven. Hvala temu poletju, za vsa darila, ki so bila res obilna. Ne bom te pozabila, imam slike in spomine, ki so čisto moji, za dokaz. Naj te počastim tako, da se lepo nežno in počasi poslavljam od tebe, ne da bi se trudila zadržati te dlje, kot si želiva oba. Plavanje s tokom je super, je žensko, je potrebno. In potem je potrebno, da se nečesa oprimeš in malo potegneš nekam, v eno smer, ki si jo izbereš za svojo.

Ker če plavaš, vedno samo plavaš. Se potapljaš, izkušaš, spoznavaš. Ampak ne gradiš, nič se ne rodi, vse samo izginja in se spreminja s pokrajino, ki beži mimo tebe.

Prihaja čas za to, da se spet oprimem obale, da se povzpnem na hrib in se zazrem v vse, kar je še mogoče, da spet vložim sebe v nekaj, kar mi je pomembno.

Da prebudim ta del sebe, ki se je potapljal v globinah in mu s plavutmi ni do hoje po mehki travi, mu pomagam spet na gladino, da zadiha sveže sonce, da mu posije topel vetrc.

V tem trenutku pomislim – kako čudovito je pisati! Hahahaha, besede se oblikujejo in združujejo ne da bi možgani imeli čas misliti o njih. Obožujem to! Nazaj sem draga, vsaj danes sem nazaj.

Kako lepo diši, to odhajajoče poletje.

Naslov fotke – Jaz sem drevo. Ker sem tudi to <3

KVALITETA, KVANTITETA IN CENA

fantek se igra na travniku ob sončnem zahodu

Sedaj, ko se s svojimi fotografiranji vračam v naravo, sem naletela na vprašanje, ki ga želim poslati v eter. Kaj vam je bolj pomembno? Na podlagi česa se odločite za svojega fotografa? Ali mislite, da lahko hodijo kvaliteta, kvantiteta ter nizka cena z roko v roki?

Ko gremo delat fotografije za osebne izkaznice, je cena tam okoli 10 eur? Mogoče malo več, se ne spomnim. Recimo 10. Postavi te kot hlod, škljocne, sprinta in to je to. 10 eur.

Večina družinskih fotografov ima cene tako smešno nizke, da pride ena fotografija praktično zastonj, pa ne bom pisala 2 eur, ampak recimo da je povprečje 5 eur.

In kot stranki se nam 30 fotografij za 150 eur fino sliši. Valda, vsi imamo radi ugodne ponudbe, strenirani smo, da jih iščemo in najdemo. Tukaj bi rada odprla zavedanje o nečem drugem.

A res mislimo, da bomo za 5 eur dobili top fotografijo, tako ki nam bo vzela dih? Vsako od njih, recimo da jih je 30? Naj vam kar povem, da ne. V čem je torej smisel imeti 30 fotografij, če pa niso res najboljše možne, ki si jih vaša družina, ljudje, ki jih ljubite, zasluži?

Ali ni bolje imeti 5, 10, 15 res top fotk, ki si jih po možnosti daš na steno in jih vsak dan gledaš? Se vsak dan vračaš v tiste občutke, ko je bilo res vse tako ok, ker si je fotograf vzel čas, bil spočit in poln navdušenja, da lahko to naredi za vas, z vami, ker ni preobremenjen z vsemi drugimi strankami, ki jih rabi, da preživi pri tako nizkih cenah, kot jih imajo? A si ne zaslužite najboljšega, kar si lahko privoščite, tudi če je za to potrebno malo planirati, čemu reči ne?

Dokler sem imela cene 150 eur za recimo 15 slik (mogoče 10), nisem imela strank, ker sem bila predraga. Ampak resnica je, da v bistvu sploh nisem želela delati za tak denar s tako količino, ker je to pomenilo, da šparam tudi na svoji energiji, ki jo vložim. Nič pri tej ceni ne pospeši mojega srca in ga požene v služenje. To je bilo štiri leta nazaj. Ko sem ugotovila, da če hočem dati vse od sebe, pomeni, da hočem biti tudi zase pošteno plačana za to, sem krepko dvignila cene in takrat sem začela dobivati stranke. Nisem več šparala sebe z njimi. Ker sem jim lahko začela dajati celo sebe, najboljše, kar imam. Ker sem to tudi dobila nazaj v obliki plačila. Naš ples se je lahko odvil, ne da bi jaz na koncu ostala z občutkom, da sem dala vse, dobila pa manj kot to. Ker če računaš premalo glede na to, koliko daš, na koncu ostaneš z občutkom, da nisi cenjen in to zameriš svojim strankam, tudi če niso nič krive, saj si ti postavil tako ceno. Energija lastne vrednosti je hecna žival in če hočeš res delati na sebi, odpri firmo in se začni prodajat. Sigurno ti bodo ven udarile vse možne rane in prepričanja glede lastne vrednosti. In vsaj pri umetnosti ni nič bolje za okrevanje kot to, da si jo enostavno vzameš, ne glede na to, kaj si drugi mislijo o tem.

Zato, moje fotografije so vredne toliko. Za to ceno ti dam vse, kar imam, celo sebe. Kot bi rekle moje stranke – kaka sreča, da to lahko kupiš. Po pravici, je to zelo ugodna cena. In zato, ker verjamem, da je ugodna, mi ni težko zaračunati jo. Tudi če sem dražja od vseh ostalih. Veš, na koncu je tako, da nihče ne da tega, kar jaz. Nihče te ne vidi, kot jaz. Nihče te ne more ujeti, ohraniti, pokazati, tako kot jaz. Nihče srca vaše družine ne začuti in pokaže tako, kot jaz. Nihče ne izbrska globokih občutkov med vama, tistih, ki jih včasih še sama ne najdeš, tako kot jaz. Nihče ti ne služi točno tako, kot jaz. In to računam. Ker bi bilo karkoli drugega zapuščanje sebe. In to je nekaj, česar se vse ženske v tem času učimo, a ne? Biti tukaj zase, tudi ko je težko in neudobno, reči to sem jaz in v to verjamem in za to sem pripravljena plačati ceno, ki je potrebna. Ker sem zase tega vredna! In ja, TI SI VREDNA. Več kot vredna, da ti dam najboljše, kar imam.

Čez 10, 20, 30 let se ne boste spomnili koliko ste plačali, ne bo te bolelo, da si nečemu drugemu rekla ne, da si lahko temu rekla ja, zaradi tega ti bo ta spomin še bolj dragocen. Neizmerno hvaležna boš, da imaš živ spomin na vse, kar ljubiš ta trenutek, v tej pomladi, ko ste vsi točno tukaj, kjer ste. In verjami, da ti bo 5 top fotografij, na katerih je vse to, bolj dragocenih kot 30 ok fotografij.

Menu